nadiza_plesko

MOJA ZGODBA in še kaj …

MALA DEKLICA

Že, kot mala deklica sem si želela, da bi bili vsi okoli mene nasmejani, dobre volje in se imeli radi. In trpela, ko sem videla ljudi, ki živijo slabo in še bolj, ko sem bila priča prepirom in krivicam.

Sedaj vem, da so tudi neželena, tako imenovana »negativna čustva« potrebna. Saj nam ta sporočajo, da nekaj ne počnemo (za nas) pravi način oziroma proti sebi. In ravno takrat imamo veliko priložnost za rast. In le nenehna rast nam omogoča, da živimo v harmoniji s svetom in še bolj pomembno, v harmoniji s samim seboj.

Hitro sem ugotovila še nekaj. Ljudje smo navadno dobro, ko je v bližini hrana. Ko so bile mize polne dobrot je bilo okoli največ nasmejanih obrazov. Ko je dišalo iz pečice moje mami je to vplivalo na počutje celotne družine.

Ko smo se odpravljali na izlet je bil ta vedno okronan z dobro, nadvse okusno hrano. V obliki domačega piknika ali pa kakšne pristne domače gostilne.

Sobotni obiski tržnice z očetom, mi bodo za vedno ostali v spominu. In nato družinski vikend zajtrki, kjer smo cmokali od ugodja in dobrot.

Pa rojstni dnevi in s tem priložnost, da slavljenec izbere kaj bomo tisti dan dobrega jedli.

Hrana je enostavno predstavljala sinonim za srečne, vesele, radostne in užitkov polne trenutke.

In nato je sledilo obdobje najstništva, lovljenje modnih trendov in idealov ter prve borbe s kakšnim kilogramom preveč. S tem povezane tudi prve diete. In nato selitev pri 19 ih letih na svoje in soočenje s svojo kuhinjo in kuharijo. In pri dobrih 20 ih selitev še v drugo državo in s tem drugačnimi prehrambnimi navadami.

In tako kar na enkrat hrana ni bila več povezana le z nasmejanimi obrazi in srečnimi trenutki, temveč tudi z zavedanjem, da ima ta vpliv tako psihično, kot tudi fizično na moje telo.

VZROK: STRAST in RADOVEDNOST ali FRUSTRACIJA in NEZADOVOLJSTVO

Delovanje se porodi iz strasti, vedoželjnosti, radovednosti ali po drugi strani iz frustracije, nezadovoljstva in skrbi.

Pri meni je bila v štartu mešanica vsega.

Mojo strast in zanimanje že od nekdaj zbujata človek in njegovo psiho-fizično stanje. V sebi imam vgrajeno tudi potrebo, da se počutim dobro in razmišljam pozitivno. Enostavno ne zdržim dolgo v stanju nezadovoljstva. Včasih, sedaj ko gledam malo nazaj, sem ukrepala še prehitro.

Bolj poglobljeno pa sem začela s proučevanjem in izobraževanji na tem področju po svojem dvajsetem letu, končani fakulteti in končani profesionalni športni karieri. Požirala sem knjige o zdravju, kuhariji, psihologiji in dobrem počutju. Iskala tisto ključno, ki mi bo za vedno spremenila življenje. Se udeležila mnogih seminarjev, predavanj, delavnic in izobraževanj. In čakala na tisti magični stavek, ki mi bo pomagal sestaviti vse skupaj v neko oprejemljivo celoto. Mi dal točna navodila kako naj delujem v praksi.

POVOD: TEŽAVE IN OVIRE

Kot sem že omenila malo više, se ljudje navadno lotimo sprememb, začnemo delovati drugače, iščemo rešitve, šele in ko nas v to prisilijo določene težave oziroma neželeno psihično ali fizično stanje. Tudi sama sem bolj poglobljeno začela z izobraževanji  in preučevanjem svojega počutja zaradi različnih situacij, ki sem jih imela sama.

Po naravi gurmanka in oboževalka vsega kar je povezano s hrano. In s počutjem, ki mi ni bilo všeč. Stalna napihnjenost v spodnjem delu trebuha, izguba menstruacije, spremenjene PAP vrednosti, akne in utrujenost po obrokih so le tiste, za katere sem najbolj hvaležna, da so se pojavile. Več in bolj podrobno o vseh mojih dosedanjih izzivih življenja (morda) zapišem v kakšnem naslednjem blogu, morda nekoč celo v knjigi.

POT: OD VRHUNSKEGA ŠPORTA DO SITUACIJ »z namenom«

Moje odraščanje je zaznamovalo profesionalno ukvarjanje s športom. Zaradi življenja profesionalne igralke rokometa so bili z mojim vsakdanjikom povezani tudi ekstremni napori.

Takrat se o pomenu prehrane in regeneracije ni veliko govorilo. Večina tako imenovane »športne prehrane« je temeljila na mlečnih proizvodih, kosmičih, testeninah, kakšni perutnini in sadju.

Še dobro, da smo doma imeli velik vrt in da sta starša res veliko dala nato, da smo se prehranjevali dobro in kvalitetno. Večinoma smo jedli doma in hrano, katero smo pridelali sami.

In ko me je pri dobrih dvajsetih letih pot odpeljala v tujino, v Španijo, in s tem tudi stran od domače kuhinje, se je kvaliteta moje prehrane močno poslabšala. Na telesu se je to odrazilo s povišano težo, slabo regeneracijo po telesnih naporih, kronično vneto tetivo in aknami.

In takrat sem spoznala oziroma ozavestila, da je v hrani skrita veliko večja moč, kot le to, da si z njo zapolnimo naše želodčke.

Vnetje tetive sem pripisala še prevelikim obremenitvam in slabi regeneraciji. Za akne bi bil lahko razlog tudi v jemanju kontracepcijskih tabletk. Za težave z napihnjenim spodnjim delom trebuha in nabiranjem maščobe okoli pasu pa je bilo seveda najlažje obtožiti prevelike količine hrane.

No sedaj vem, da ni bila kriva samo ena stvar, samo ena vrsta hrane ali delovanja, temveč mešanica vsega. In, če se ženemo po svetu samo z glavo, umom in pozabimo na vse ostalo, nas telo začne opozarjati. Prvo so to prijazna opozorila in nato postanejo vedno manj. Nič v življenju me ni tako hitro streznilo, kot izguba menstruacije in diagnoza, da so se mi začele spremembe na materničnem vratu in bo potrebna operacija.

Vse do takrat sem se nekako počutila nedotakljiva in neuničljiva.

Po tej operaciji pa sem začela sebe postavljati v ospredje. Ne morem trditi, da na prvo mesto, ampak smer je bila začrtana in cilj izrečen na glas. V meni se je zbudilo zavedanje, da mi čisto nič ne koristi, da ugajam drugim in sem takšna, kot si želijo, če s tem vedno znova ranim sebe.

PRVI UKREP: GAŠENJE POŽARA Z DIETAMI

S posledicami  nakopičenih težav sem se v prvi fazi spopadla na klasičen način, ki ga dobro poznamo vsi: način, znan pod imenom: DIETA. Poskusila sem s prvo dieto, pa drugo in tretjo itd. Vse so temeljile na izločevanju določenih vrst živil, zmanjševanju količine hrane, odrekanju hrane, postenju, ločevanju in še in še bi lahko naštevala.

BUMERANG: PONAVLJANJE TEŽAV, ZASIČENOST

S prva uspešno a po nekaj časa ponovno podobne situacije. Pogrešala sem določene okuse, konstanto bila obremenjena kaj lahko in kaj ne smem jesti. Še vedno je vse bolj izviralo iz glave in uma, kot notranjega občutka povezanosti s sabo.

In kaj se je še zgodilo? HRANA, ki je v moji mladosti predstavljala lepe trenutke in s tem povezane užitke je kar naenkrat postala »sovražnica«. Izločevala sem vedno več živil. In prav hrano krivila za vse tegobe na tem planetu.

Sedaj vem, da smo ljudje naravnani tako, da na tisto s čimer kažemo s svojim prstom, ni naš glavni izziv (težava, če tako želite), ampak se ta skriva drugje. Le mi nismo še pripravljeni na soočenje in hrana pride vedno prav za naš izgovor. In kaj je vaš izgovor? Kam vi kažete s svojim prstom? Kaj je tisto kar nenehno omenjate, da če bi bilo pa to… potem pa bi res bili končno srečni?

No, naj vas razsvetlim. To ne bo to in to vas ne bo naredilo srečne.  Vem, da vas sedaj zanima kaj pa potem in tudi o tem se razpišem v kakšnem izmed blogov v prihodnosti.

UKREP “DRUGAČE”: OPAZOVANJE, IZOBRAŽEVANJE, OSREDOTOČANJE NA VZROK in OSREDOTOČANJE NASE

Po zasičenosti z vsemi dietami, vedno novimi dognanji in informacijami kaj je dobro in kaj ne je »končno« tudi pri meni napočil čas za ukrep, drugače. Na vse svoje izzive sem začela gledati celostno. Kaj me pravzaprav moti, kaj mi ni všeč in kaj si želim, pri čem res uživam? Začela sem z opazovanjem in preučevanjem sebe in počutja po zaužiti hrani. Temu bi lahko tudi rekla, da sem svoj fokus preusmerila iz uma in prebranih ter slišanih informacij v občutke in jim začela slediti.

Na hrano sem zopet začela gledati, kot prijateljico in se pred vsakim obrokom zahvalila zanjo in osebo, ki mi jo je pripravila ali omogočila, da lahko kaj dobrega iz nje pripravim sama.

Zavestno sem se trudila občutiti kako se počutim po nekem poslovnem sestanku ali klepetu z določeno osebo. Si postavljala vprašanja, Zakaj se tako počutim in kaj bi morda lahko naredila drugače. Kje sem zopet pozabila nase oziroma želim ugajati drugim? Zakaj? Česa me je strah?

In to počnem še danes in vem, da bo tako do konca mojega življenja. Saj nas okoliščine in ljudje katere cenimo hitro postavijo pred test ali verjameš vase in to kar počneš ter zagovarjaš ali te bo zamajalo in se boš prilagodil in prikimal drugim. Mene sedaj telo res hitro opozori s slabšim počutjem, ko začnem delati proti sebi ali pa se česa ustrašim. Enostavno imam ta prag tolerance izredno nizek ali pa sem šla že tolikokrat čez sebe v svojem življenju, da ima moje telo TEGA ENOSTAVNO DOVOLJ.

Pa verjamem, da si večina izmed vas, ki me vsaj malo bolj poznate, tega ne bi mislila. In tudi tukaj imam zelo učinkovit nasvet za vse vas, ki se morda soočate s podobnimi izzivi in premalo verjamete vase in vašo UNIKATNOST. Prav takrat, ko dobite tak občutek, se za njim skriva največja RAST. In samo nenehna rast nas v življenju vodi do občutka svobode, radosti, miru in izpolnjenosti.

Na to temo, obljubim naredim tudi eno delavnico ali pa se končno že opogumim in posnamem kak filmček v živo.

Pa moje zgodbe še ni konec 😉